Vse, kar se enkrat rodi ali zraste, nekoč zaključi svoje potovanje. Današnja objava je nekoliko drugačna. Ni cvetoča, ni obsijana s soncem in navdušenjem nad dogodki, ki se bodo danes še zgodili v domu. Je pa obdana s sočutjem in spoštovanjem do vseh stanovalcev, od katerih se poslovimo v domu in seveda njihovih najbližjih. Današnje megleno jutro nam je prineslo vest o slovesu dveh stanovalk. Ob zavedanju, da smo zaposleni v domu »druga družina« stanovalcem, vsako slovo začutimo kot izgubo. A vendar, ko ni več upanja, ko je trpljenje preveliko, enako kot njihovi ljubljeni, slovo sprejmemo s hvaležnostjo in odrešenjem. Prav je, da o tem tudi spregovorimo… da skupaj premagamo strah pred »pogledom onkraj« in ob zavedanju minljivosti slavimo življenje in trenutek tukaj in zdaj.
Zdaj že pokojna avtorica knjige »Čudeži«, je zapisala: »Tudi če imam pred seboj le še en dan, je pomembno, da ga preživim z žarom in zaupanjem. Ne razumem težkih situacij, ki mi jih prinaša življenje, a trudim se zaupati. Ja, trudim, zavestno se trudim, kajti nič ni samoumevno.« Tako zelo prav ima.
